Smrt komaj 28-letne raziskovalke iz ruskega Irkutska je v nekaj dneh prerasla v zgodbo, ki jo spremlja ves svet. Darja Šipilova je delala na Inštitutu za boj proti kugi, kjer preučujejo tudi nekatere najnevarnejše povzročitelje nalezljivih bolezni. Ruske oblasti zatrjujejo, da njena smrt ni bila posledica kuge in da laboratorijske nesreče ni bilo, toda po spletu se širijo precej bolj dramatične trditve – da naj bi se raziskovalka okužila z bakterijo, ki povzroča kugo oziroma bolezen, povezano z zloglasno srednjeveško »črno smrtjo«.
Za tak scenarij za zdaj ni dokazov. Toda primer je očitno dovolj resen, da ga spremlja Svetovna zdravstvena organizacija, ameriški predsednik Donald Trump pa je Rusiji že ponudil pomoč in napovedal, da se bo o dogajanju pogovoril z Vladimirjem Putinom.
Najpomembnejše je zato povedati že na začetku: ni potrjeno, da je v Rusiji izbruhnila kuga. Prav tako ni potrjeno, da je bakterija Yersinia pestis ušla iz laboratorija. Ruske zdravstvene oblasti trdijo, da pri pokojni niso odkrile kuge ali drugega nevarnega povzročitelja, povezanega z njenim delom, ter da med njenimi sodelavci in drugimi kontakti niso potrdili novih primerov kuge.
Toda skrivnost ostaja: zakaj je sicer zdrava 28-letnica umrla zaradi hitro napredujoče pljučnice neznanega izvora in zakaj so ruske oblasti po njeni smrti uvedle tako obsežne protiepidemične ukrepe?
Umrla je le nekaj dni po tem, ko je zbolela
Darja Šipilova je delala na Irkutskem protikužnem raziskovalnem inštitutu za Sibirijo in Daljni vzhod, ustanovi, ki ima dolgo zgodovino raziskovanja nevarnih nalezljivih bolezni. Poleg kuge se ukvarja tudi z boleznimi, kot so kolera, bruceloza, tularemija in antraks.
Šipilova je umrla 2. oktobra, potem ko je le nekaj dni prej zbolela. Ruski zdravstveni regulator Rospotrebnadzor kot vzrok smrti navaja pljučnico za zdaj neznanega izvora.
Po smrti so ruske oblasti sprožile obsežne preventivne ukrepe. Po dosedanjih poročilih je bilo pod zdravstvenim nadzorom oziroma v izolaciji približno 200 ljudi, ki naj bi bili z raziskovalko v stiku, del zdravstvenih ustanov pa je bil začasno pod posebnim režimom.
Ruske oblasti vztrajajo, da so bili ukrepi preventivni in da testi pri kontaktih niso pokazali kuge.
Prav kombinacija nenadne smrti mlade laboratorijske delavke, njenega delovnega mesta in obsežnih preventivnih ukrepov pa je odprla prostor za govorice.
Je v laboratoriju res prišlo do nesreče?
Najbolj dramatična različica zgodbe, ki se je začela širiti po ruskih družbenih omrežjih, trdi, da naj bi Šipilova pri delu poškodovala oziroma razbila posodo z bakterijo Yersinia pestis in se tako okužila.
Za to trditev trenutno ni neodvisno preverjenih dokazov.
Nemški DW je pregledal nekatere najbolj razširjene trditve in ugotovil, da ni mogoče potrditi niti domnevne laboratorijske nesreče niti navedb, da bi se s kugo okužilo več sto ljudi. Ruske oblasti laboratorijsko nesrečo zanikajo.
To je pomembna meja med dejstvi in ugibanji.
Potrjena je smrt 28-letne uslužbenke inštituta. Potrjena je pljučnica nepojasnjenega izvora. Potrjeni so obsežni protiepidemični ukrepi. Uradno pa ni potrjena kuga.
Trump: Gre za resen problem, Rusiji smo pripravljeni pomagati
Kljub temu dogodka očitno ne jemljejo zlahka niti v Washingtonu. Ameriški predsednik Donald Trump je sporočil, da ZDA situacijo pozorno spremljajo in da so Rusiji pripravljene pomagati, če bo pomoč potrebovala. Ameriške zdravstvene, diplomatske in varnostne službe skušajo pridobiti dodatne podatke o dogodku.
Zgodba je danes dobila še nadaljevanje. Trump je napovedal, da se bo o možnem primeru pljučne kuge pogovoril neposredno z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, ameriški državni sekretar Marco Rubio pa je Moskvo pozval, naj posreduje več informacij.
Rubio je hkrati poudaril, da trenutno ni razloga za preplah, obstaja pa razlog, da se dogajanje pozorno spremlja.
V dogajanje se je vključila tudi Svetovna zdravstvena organizacija, ki je v stiku z ruskimi oblastmi in preverja okoliščine dogodka ter rezultate laboratorijskih testiranj. WHO je po doslej razpoložljivih podatkih tveganje za območje Irkutska ocenila kot zmerno do nizko, za Rusijo kot nizko, za širšo evropsko regijo pa kot zelo nizko.
To je pomemben podatek: trenutno ni nobenega znaka, da bi Evropi grozila epidemija kuge.
Kaj sploh je »črna smrt«?
Ime že samo po sebi vzbuja strah, vendar je treba ločiti zgodovinski izraz od današnje bolezni. »Črna smrt« je ime za katastrofalno pandemijo kuge, ki je v 14. stoletju opustošila Evropo, Azijo in severno Afriko. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je samo v Evropi zahtevala več kot 50 milijonov življenj.
Bolezen povzroča bakterija Yersinia pestis.
Kuga tudi danes ni izkoreninjena. Bakterija v naravi še vedno kroži predvsem med majhnimi sesalci in bolhami, posamezne primere pri ljudeh pa še vedno beležijo v nekaterih delih sveta.
Razlika med 14. stoletjem in današnjim časom je ogromna: danes poznamo povzročitelja in imamo antibiotike, s katerimi je mogoče bolezen ob pravočasnem zdravljenju uspešno zdraviti.
Zato današnja diagnoza kuge sama po sebi ne pomeni ponovitve srednjeveške katastrofe.
Kako smrtonosna je kuga?
Odgovor je odvisen predvsem od oblike bolezni in tega, kako hitro bolnik dobi zdravljenje. Poznamo tri glavne oblike: bubonsko, septikemično in pljučno kugo.
Najpogostejša je bubonska kuga, pri kateri bakterija običajno v telo pride z ugrizom okužene bolhe. Značilni so nenadna vročina, mrzlica, oslabelost in močno povečane ter boleče bezgavke oziroma buboni.
Brez zdravljenja je smrtnost pri bubonski kugi po podatkih WHO približno 30- do 60-odstotna. Z zgodnjim zdravljenjem z antibiotiki pa se možnosti za preživetje močno povečajo.
Veliko nevarnejša je pljučna kuga, ki prizadene pljuča.
WHO opozarja, da je nezdravljena pljučna kuga praktično vedno smrtna in lahko bolnik brez ustreznega zdravljenja umre že 18 do 24 ur po pojavu simptomov. Če je bolezen pravočasno prepoznana in so antibiotiki uporabljeni zgodaj, pa so možnosti za ozdravitev visoke.
Prav zato je sum na pljučno kugo razlog za takojšnje epidemiološko ukrepanje.
Kako nalezljiva je in ali bi se lahko razširila po Evropi?
Tudi tukaj obstaja pomembna razlika med posameznimi oblikami. Bubonska kuga se med ljudmi praviloma ne prenaša neposredno. Človek se najpogosteje okuži z ugrizom okužene bolhe, lahko pa tudi ob neposrednem stiku z okuženim tkivom ali tekočinami.
Drugače je pri pljučni kugi.
Ta se lahko prenaša s človeka na človeka z okuženimi dihalnimi delci, predvsem ob tesnem stiku z bolnikom. Zaradi tega je epidemiološko bistveno nevarnejša.
Vendar kuga ni bolezen, ki bi se brez omejitev širila po svetu samo zato, ker se pojavi en primer. Sodobna diagnostika, antibiotiki, izolacija bolnikov in spremljanje njihovih kontaktov omogočajo hitro prekinjanje verig prenosa.
Zato WHO ob trenutnem dogodku v Rusiji tveganje za širšo evropsko regijo ocenjuje kot zelo nizko.
Zakaj potem toliko nezaupanja do Moskve?
Del odgovora je mogoče najti v pomanjkanju informacij o sedanjem dogodku, del pa tudi v zgodovini. Pri tem je potrebna previdnost: dejstvo, da so sovjetske oblasti v preteklosti prikrivale pomembne dogodke, nikakor ni dokaz, da ruske oblasti nekaj prikrivajo tudi danes.
Je pa zgodovinsko dejstvo, da je najbolj znana jedrska katastrofa v Evropi pokazala, kako dolgo lahko oblast skuša nadzorovati informacije o dogodku, ki ima posledice tudi zunaj njenih meja.
Černobil: svet je alarm sprožil šele, ko je radioaktivnost prišla čez mejo
26. aprila 1986 je med varnostnim preizkusom eksplodiral četrti reaktor jedrske elektrarne v Černobilu. V ozračje so bile izpuščene velike količine radioaktivnih snovi.
Sovjetske oblasti niso takoj razkrile razsežnosti nesreče mednarodni javnosti. Alarm zunaj Sovjetske zveze je sprožila povišana radioaktivnost, zaznana na Švedskem, zaradi katere je postalo jasno, da se je nekje v Sovjetski zvezi zgodil velik jedrski incident.
Šele ko posledic ni bilo več mogoče omejiti znotraj državnih meja in so meritve v drugih državah pokazale nenavadno radioaktivnost, je Moskva potrdila jedrsko nesrečo.
Prav Černobil je postal eden najbolj znanih zgodovinskih primerov, kako nevarno je lahko prikrivanje informacij pri dogodkih, ki lahko vplivajo na zdravje prebivalstva tudi zunaj meja ene države.
Toda sedanjega dogajanja v Irkutsku zaradi tega ne smemo avtomatično enačiti s Černobilom. Gre za zgodovinski razlog, zaradi katerega so mednarodne institucije in tuje države ob pomanjkanju podatkov toliko bolj pozorne, ne pa za dokaz, da Moskva tudi tokrat prikriva izbruh.
Prav nejasnosti hranijo govorice
Problem sedanjega primera je predvsem informacijska praznina. Ruske oblasti trdijo, da laboratorijske nesreče ni bilo, da pri pokojni niso odkrili kuge in da med njenimi kontakti ni potrjenih primerov bolezni. Toda še vedno ni jasno, kaj je povzročilo nenavadno hitro in hudo pljučnico pri mladi ženski, zaposleni prav v ustanovi za raziskovanje nevarnih povzročiteljev.
Obenem je bilo zaradi njenega primera pod nadzorom oziroma v izolaciji veliko število ljudi.
Sami preventivni ukrepi niso dokaz izbruha kuge. Pri sumu na posebej nevarno nalezljivo bolezen je prav obsežno spremljanje kontaktov tisto, kar bi od zdravstvenih oblasti pričakovali.
Toda dokler vzrok smrti ne bo nedvoumno pojasnjen in dokler ne bo na voljo več neodvisno preverljivih podatkov, bodo ugibanja težko povsem potihnila.
»Črna smrt« ali govorice? Za zdaj predvsem veliko neodgovorjenih vprašanj
Kaj torej v resnici vemo?
Vemo, da je umrla 28-letna uslužbenka ruskega inštituta za raziskovanje kuge in drugih nevarnih bolezni. Vemo, da je umrla zaradi hude pljučnice nepojasnjenega izvora. Vemo, da so ruske oblasti uvedle obsežne preventivne ukrepe. Vemo tudi, da dogajanje spremlja WHO in da je ameriški predsednik Rusiji ponudil pomoč ter napovedal pogovor s Putinom.
Ne vemo, kaj je dejansko povzročilo bolezen in smrt raziskovalke.
In predvsem: trenutno nimamo dokaza, da je bakterija kuge ušla iz laboratorija ali da je v Rusiji izbruhnila »črna smrt«.
Za zdaj zato ni razloga za paniko. Obstaja pa dovolj nepojasnjenih okoliščin, da je razumljivo, zakaj dogajanje spremljajo zdravstvene in varnostne službe daleč zunaj Rusije.
Če bodo nadaljnje analize potrdile rusko razlago, bo zgodba verjetno ostala primer, kako lahko skrivnostna smrt človeka, ki dela z nevarnimi patogeni, sproži globalni val strahu.
Če se bodo pojavili novi primeri ali drugačni laboratorijski izvidi, pa bo situacija seveda povsem drugačna.
Pri bolezni, ki lahko v svoji najnevarnejši obliki brez zdravljenja ubije v enem dnevu, transparentnost ni nepomembna podrobnost. Prav zato svet zdaj od Moskve ne potrebuje govoric, ampak predvsem podatke.
Spletno uredništvo Toti Maribor
