Na skrajnem severu Kanade so raziskovalci naleteli na pojav, ki jih je presenetil. Ogromni deli zamrznjenih tal se niso počasi razmočili in zdrsnili po pobočju, kot bi pričakovali, temveč so se odtrgali v velikanskih blokih, visokih tudi deset metrov. Eden od plazov je premaknil približno 18 milijonov kubičnih metrov zemlje in kamenja, drugi pa je za seboj pustil več kot kilometer dolgo brazgotino. Znanstveniki so ugotovili, da gre za posebno vrsto zemeljskih plazov, ki bi lahko ob segrevanju podnebja postajali vse pogostejši.
Kanadska severozahodna ozemlja so znana po prostranih gozdovih, oddaljenih dolinah in tleh, ki so večji del leta zamrznjena. Prav na tem redko poseljenem območju so znanstveniki Univerze v Alberti odkrili doslej neprepoznano vrsto zemeljskih plazov, ki se bistveno razlikuje od običajnega taljenja trajno zamrznjenih tal.
Raziskovalci so med terenskim delom v dolinah rek Johnson in Redstone opazili nenavadne poškodbe pobočij. Na območjih, kjer so bila tla po dosedanjih ugotovitvah zelo dolgo stabilna, so nastale ogromne brazgotine. Ko so si območje podrobneje ogledali in ga primerjali s satelitskimi posnetki, so ugotovili, da ne gre za običajne plazove blata ali razmočene zemlje.
Namesto tega so našli velikanske bloke še vedno zamrznjenega materiala, ki so se odtrgali od pobočij in skupaj z zemljo ter kamenjem zdrsnili v doline. Nekateri so bili visoki do deset metrov, kar je primerljivo z višino večnadstropne stavbe.
Plaz, ki je premaknil 18 milijonov kubičnih metrov materiala
Raziskovalna skupina pod vodstvom Josepha Younga je podrobneje proučila dva posebej velika plazova. Prvi se je leta 2017 sprožil v dolini reke Johnson, drugi pa leto pozneje v dolini reke Redstone. Oba sta bila izjemna tako po velikosti kot po načinu premikanja tal.
Plaz v dolini reke Johnson je premaknil več kot 18 milijonov kubičnih metrov zemlje in kamenja ter za seboj pustil približno 3,2 kilometra dolgo poškodovano območje. Drugi plaz, v dolini reke Redstone, je premaknil skoraj 4,5 milijona kubičnih metrov materiala in ustvaril približno 1,2 kilometra dolgo brazgotino.
Za predstavo o razsežnosti prvega plazu si lahko zamislimo približno 7.200 olimpijskih plavalnih bazenov, napolnjenih z zemljo in kamenjem. Tolikšna količina materiala se je premaknila na območju, ki je bilo pred tem dolga leta videti stabilno.
Čeprav gre za odmaknjeno območje brez večjih naselij, posledice niso bile zanemarljive. Oba plazova sta zajezila rečni strugi in povzročila nastanek novih jezer. Velike količine sedimenta so se hkrati prenesle v vodotoke, kar lahko vpliva na njihovo pretočnost, kakovost vode in življenjske razmere vodnih organizmov.
Raziskovalci so na širšem območju prepoznali več kot 150 podobnih pojavov. Večina je manjših od obeh podrobneje proučenih plazov, vendar tudi pri teh količina premaknjenega materiala pogosto presega milijon kubičnih metrov.
Zakaj se zamrznjena zemlja ni preprosto stalila?
Trajno zamrznjena tla oziroma permafrost so tla, ki ostanejo zamrznjena najmanj dve zaporedni leti. Pogosta so v severnih delih Kanade, na Aljaski, v Sibiriji in drugih hladnih območjih. Lahko vsebujejo velike količine ledu, organskega materiala, zemlje in kamenja, njihova stabilnost pa je močno odvisna od temperature.
Ko se takšna tla segrevajo, se običajno najprej tali led v zgornjih plasteh. Zemlja izgublja trdnost, postaja razmočena in lahko začne polzeti po pobočju. Pri plazovih, ki so jih odkrili kanadski raziskovalci, pa se je zgodilo nekaj drugačnega.
Na pobočjih so nastale razpoke, skozi katere je toplota postopoma prodirala globlje v zamrznjeno podlago. Sčasoma je dosegla spodnji del zamrznjene plasti in tam povzročila taljenje ledu. Ko je podlaga izgubila stabilnost, so se veliki deli zgornjih tal odtrgali in zdrsnili navzdol, čeprav so bili nekateri bloki še vedno zamrznjeni.
Prav zaradi tega raziskovalci govorijo o posebni vrsti plazov, ki so jih poimenovali permafrost detachment slides. Njihova značilnost je, da se velike mase zamrznjenega materiala odtrgajo od podlage, namesto da bi se celotna plast najprej spremenila v razmočeno zemljo.
Požari izpred treh desetletij so lahko sprožili današnje plazove
Ena najzanimivejših ugotovitev raziskave je povezava med današnjimi plazovi in gozdnimi požari iz preteklosti. Na obravnavanem območju so leta 1995 divjali obsežni požari, ki so poškodovali rastlinsko odejo in spremenili toplotne razmere v tleh.
Rastlinje, mah in organske plasti na površju namreč pomagajo izolirati zamrznjeno podlago pred poletno toploto. Ko požar takšno zaščito odstrani, lahko tla absorbirajo več sončne energije, kar pospeši segrevanje globljih plasti.
Raziskovalci menijo, da je prav ta proces pomembno prispeval k nastanku plazov. Po požarih so se tla postopoma segrevala, razpoke pa so omogočile, da je toplota prodirala vedno globlje. Trajalo je približno dvajset let, da so spremembe dosegle dovolj globoke plasti in povzročile izgubo stabilnosti pobočij.
To pomeni, da se posledice gozdnega požara lahko pokažejo šele desetletja po tem, ko je ogenj ugasnil. Območje je lahko na videz povsem obnovljeno, drevesa in drugo rastlinje lahko ponovno rastejo, pod površjem pa se nadaljujejo spremembe, ki jih ni mogoče opaziti s prostim očesom.
Takšna ugotovitev je pomembna za razumevanje dolgoročnih posledic požarov na severnih območjih, kjer se zaradi podnebnih sprememb spreminjajo tako temperature kot pogostost in intenzivnost požarne nevarnosti.
Tla so se segrevala več desetletij
Meritve na proučevanem območju kažejo, da se temperatura trajno zamrznjenih tal od leta 1980 zvišuje za približno 0,3 stopinje Celzija na desetletje. Čeprav se takšno zvišanje morda ne zdi veliko, ima lahko pri zamrznjenih tleh pomembne posledice, zlasti kadar se temperatura približuje ledišču.
Permafrost namreč ni enotna plast trdnega ledu. Sestavljajo ga različni materiali, njegova stabilnost pa je odvisna od razmerja med ledom, vodo, zemljo in kamenjem. Že razmeroma majhne temperaturne spremembe lahko povzročijo taljenje ledu na ključnih mestih, kjer ta pomaga povezovati material.
V dolinah rek Johnson in Redstone so raziskovalci ugotovili, da je bila debelina zamrznjenih tal približno dvajset metrov. Prav takšna območja so lahko posebej občutljiva, saj lahko toplota skozi razpoke sčasoma doseže spodnje plasti.
Znanstveniki opozarjajo, da so podobne razmere tudi drugod po Kanadi in na Aljaski, kjer debelina permafrosta znaša približno od dvajset do štirideset metrov. To še ne pomeni, da bodo na vseh teh območjih nastali podobni plazovi, vendar raziskava kaže, da obstajajo pogoji, v katerih se lahko sprožijo.
Nekaj, česar morda niso videli že tisočletja
Vodja raziskave Joseph Young je za znanstveni portal Live Science pojasnil, da takšnih plazov na proučevanem območju doslej niso zaznali. Po njegovi oceni je mogoče, da se podobni dogodki tam niso pojavljali že deset tisoč let ali več, čeprav to še ni dokončno dokazano.
Prav ta podatek daje odkritju posebno težo. Ne gre zgolj za večje število običajnih zemeljskih plazov, temveč za pojav, ki se je lahko razvil zaradi sprememb okoljskih razmer, kakršnih območje zelo dolgo ni doživelo.
Raziskovalci so ugotovitve objavili 23. septembra 2026 v znanstveni reviji Geophysical Research Letters. Pri delu so uporabili terenske meritve, satelitske posnetke in geofizikalne metode, s katerimi so preverjali debelino zamrznjenih tal ter rekonstruirali nastanek plazov.
Takšen pristop jim je omogočil, da niso zgolj opisali posledic, temveč so oblikovali tudi razlago procesov, ki so do njih pripeljali. Posebej pomembno je bilo povezovanje podatkov o zgodovini požarov, segrevanju tal in nastajanju razpok.
Kaj bi se zgodilo, če bi se podobni plazovi pojavili bližje naseljem?
Doslej proučeni plazovi so nastali na odmaknjenih območjih, kjer niso poškodovali cest, hiš ali druge večje infrastrukture. Toda v drugih delih severne Kanade in na Aljaski so na permafrostu zgrajena naselja, prometne povezave, cevovodi in druga infrastruktura.
Če bi se podobni procesi razvili na takšnih območjih, bi lahko povzročili precej večjo škodo. Premikanje ogromnih količin zemlje lahko poškoduje ceste in mostove, spremeni tok rek ali povzroči nenadno zajezitev vodotokov.
Zajezitve so lahko posebej problematične, saj se za plazovino začne nabirati voda. Če naravna pregrada pozneje popusti, lahko pride do hitrega sproščanja vode in sedimenta v nižje ležeče dele doline. V obravnavanih kanadskih primerih raziskovalci takšne katastrofe niso opisali, vendar nastanek novih jezer kaže, kako močno lahko plaz spremeni vodni sistem.
Odkritje zato opozarja na potrebo po spremljanju območij, kjer se prepletajo segrevanje tal, posledice požarov in nestabilna pobočja. Satelitski posnetki, temperaturne meritve in terenske raziskave lahko pomagajo prepoznati spremembe, preden pride do večjih premikov.
Opozorilo o prihodnosti severnih območij
Nova raziskava ne pomeni, da bodo ogromni plazovi zamrznjene zemlje nenadoma postali vsakdanji pojav po vsej Arktiki. Pokaže pa, da segrevanje podnebja lahko sproži tudi procese, ki jih znanstveniki doslej niso dobro poznali ali jih na določenih območjih sploh niso zaznali.
Posebej zaskrbljujoča je časovna razsežnost. Požar, ki danes prizadene severni gozd, lahko povzroči spremembe, katerih najhujše posledice se pokažejo šele čez dvajset ali trideset let. Takšna zakasnitev pomeni, da se nevarnosti lahko razvijajo dolgo po tem, ko je območje na površju videti ponovno stabilno.
Kanadski plazovi so zato več kot nenavadna geološka zanimivost. So opozorilo, da se lahko pod navidezno mirno pokrajino desetletja kopičijo spremembe, ki nato v kratkem času preoblikujejo celotne doline. Zemlja, ki je ostala zamrznjena tisočletja, se lahko začne premikati v blokih, velikih kot hiše. In znanstveniki šele začenjajo razumeti, kako pogost bi lahko ta pojav postal v toplejšem svetu.
Spletno uredništvo Toti Maribor
