Skoraj dve leti je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) razpolagal s podatki, ki bi morali vplivati na višino delne invalidske pokojnine, vendar ni pravočasno ukrepal. Ko je napako vendarle ugotovil, je od upravičenke zahteval vračilo natanko 3.616,88 evra. Ženska je spremembo svojega statusa prijavila pravočasno in izpolnila vse zakonske obveznosti, kar je pozneje priznal tudi zavod.
Varuh človekovih pravic je zdaj ugotovil, da za nastanek preplačila ni odgovorna upravičenka, temveč ZPIZ, ki je s svojim ravnanjem kršil načelo dobrega upravljanja, posegel v zaupanje v pravo in ogrozil njeno socialno varnost.
Vse je prijavila pravočasno, zavod pa spremembe ni upošteval
Zgodba se je začela novembra 2022, ko je bila ženski kot nezaposleni osebi z odločbo ZPIZ priznana pravica do delne invalidske pokojnine. Takrat je zavod na podlagi njenega statusa določil višino prejemka, ki ji je pripadal po veljavnih predpisih. Razmere so se spremenile 1. septembra 2023, ko je začela opravljati kmetijsko dejavnost in se vključila v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ta sprememba je vplivala na višino njene pravice, zato je bilo treba o izplačevanju ponovno odločiti.
Upravičenka je svojo obveznost izpolnila. O spremembi statusa je pravočasno obvestila ZPIZ, podatek pa je bil razviden tudi iz uradnih evidenc zavoda. Kljub temu se pri izplačevanju ni nič spremenilo. Zavod je sprva ocenil, da nova okoliščina ne vpliva na njeno pravico, zato je še naprej izplačeval pokojnino po prvotni odločbi. Takšno stanje je trajalo skoraj dve leti, čeprav so bili vsi podatki, potrebni za ponovno presojo, že na voljo.
Kot je v svoji objavi z dne 27. oktobra 2026 pojasnil Varuh človekovih pravic, je bila prav ta zamuda odločilna za nastanek poznejšega preplačila. Upravičenka namreč ni zamolčala spremembe, ni posredovala napačnih podatkov in ni opustila svoje dolžnosti obveščanja. Napaka je nastala pri obravnavi informacij, s katerimi je razpolagal zavod.
Po več kot dveh letih je sledila odločba za 3.616,88 evra
Šele 22. oktobra 2025 je ZPIZ ustavil izplačevanje delne invalidske pokojnine po prvotni odločbi in za nazaj ponovno odmeril višino pravice. Novo odmero je opravil od 1. septembra 2023, ko se je ženska vključila v obvezno zavarovanje zaradi opravljanja kmetijske dejavnosti. Ker je bila na novo odmerjena pokojnina nižja, je zavod ugotovil, da je bilo v vmesnem obdobju izplačanega preveč denarja.
Razlika je znašala 3.616,88 evra. ZPIZ je nato 25. novembra 2025 izdal odločbo, s katero je od upravičenke zahteval vračilo celotnega preplačila. Ženska se je tako znašla pred občutnim finančnim bremenom, čeprav je bila prepričana, da je storila vse, kar je od nje zahtevala zakonodaja. Svojo spremembo statusa je prijavila, nato pa upravičeno pričakovala, da bo pristojna ustanova na podlagi prejetih informacij pravilno odločila o nadaljnjih izplačilih.
Prav ta okoliščina je bistvo primera. Zavod je imel podatke, vendar jih ni pravočasno upošteval. Ko je posledice lastnega nepravočasnega odločanja ugotovil, je finančno breme nastale razlike naložil osebi, ki je svoje obveznosti izpolnila. Upravičenka se je zato obrnila na Varuha človekovih pravic in zahtevala presojo ravnanja zavoda.
Varuh: Za nastanek preplačila ni odgovorna ženska, temveč ZPIZ
Varuh človekovih pravic je po prejemu pobude pridobil pojasnila ZPIZ in proučil okoliščine primera. Ugotovil je, da je bila sprememba statusa sporočena pravočasno, zavod pa bi moral na njeni podlagi brez nepotrebnega odlašanja ponovno odločiti o pravici do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Ker tega ni storil, je skoraj dve leti nadaljeval izplačevanje po odločbi, ki ni več ustrezala spremenjenim okoliščinam.
Varuh je izrecno poudaril, da preplačilo ni nastalo zaradi ravnanja pobudnice, temveč zaradi opustitve in nepravočasnega ukrepanja ZPIZ. Časovni zamik pri obravnavi podatkov je bil neposreden razlog za nastanek razlike v višini 3.616,88 evra. Po Varuhovi presoji zato ni sprejemljivo, da bi se odgovornost za takšno napako preprosto prenesla na posameznico, ki je ravnala pravilno in pravočasno.
V svoji obrazložitvi je Varuh posebej izpostavil načelo dobrega upravljanja. To od javnih ustanov zahteva, da o pravicah in obveznostih ljudi odločajo skrbno, pravočasno in na podlagi razpoložljivih podatkov. Če institucija prejme informacijo, ki vpliva na pravico posameznika, mora to informacijo ustrezno obravnavati. V nasprotnem primeru lahko posledice njenega neukrepanja neposredno prizadenejo ljudi, ki so od izplačil odvisni.
Ogrožena socialna varnost in zaupanje v pravno državo
Ugotovitve Varuha niso ostale zgolj pri nepravočasnem odločanju. Presodil je tudi, da je ZPIZ s svojim ravnanjem posegel v načelo zaupanja v pravo, ki izhaja iz 2. člena Ustave Republike Slovenije. Posameznik mora namreč smeti zaupati, da bo javni organ podatke, ki jih je prejel pravočasno in pravilno, tudi ustrezno uporabil. Če tega ne stori, se človek znajde v položaju, ko kljub spoštovanju pravil ne more predvideti posledic odločitev državne ustanove.
Varuh je opozoril še na 50. člen Ustave, ki zagotavlja pravico do socialne varnosti. Zahteva po vračilu več kot 3.600 evrov je za upravičenko predstavljala pomembno finančno breme, pri čemer sama ni bila odgovorna za nastanek preplačila. Posebej občutljivo je dejstvo, da gre za prejemek iz invalidskega zavarovanja, katerega namen je zagotavljati materialno varnost osebam, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za takšno pravico.
Primer zato presega vprašanje nepravilno obračunanega zneska. Odpira tudi vprašanje, koliko zaupanja lahko posameznik polaga v odločbe in izplačila državnih ustanov, če se lahko po več letih izkaže, da je organ podatke napačno presodil, posledice pa mora reševati prejemnik. Varuh je pobudo ocenil kot utemeljeno in ugotovil kršitve načela dobrega upravljanja ter poseg v ustavno varovani načeli zaupanja v pravo in socialne varnosti.
ZPIZ priznal napako in se opravičil
Po dodatnem posredovanju Varuha je ZPIZ priznal, da pri obravnavi spremembe statusa ni ravnal pravilno. Zavod je potrdil, da je bila informacija o vključitvi upravičenke v obvezno zavarovanje pravočasno sporočena in razvidna iz njegovih evidenc. Priznal je tudi, da bi moral pravočasno ponovno odločiti o upravičenosti do izplačevanja delne invalidske pokojnine, namesto da je skoraj dve leti nadaljeval izplačevanje po prvotni odločbi.
Zavod se je pobudnici opravičil in napovedal uvedbo notranjih ukrepov, s katerimi naj bi preprečil podobne primere v prihodnje. To pomeni, da je po Varuhovem posredovanju priznal nepravilnost svojega ravnanja, vendar iz objavljenih informacij ni razvidno, da bi bila odločba o vračilu preplačila odpravljena ali da bi bila upravičenka dokončno razbremenjena finančne obveznosti.
Prav zato ostaja pomembno razlikovanje med priznanjem napake in odpravo njenih posledic. Opravičilo je lahko pomemben korak pri prevzemanju odgovornosti, vendar samo po sebi še ne odpravi finančnega bremena, s katerim se je soočila prizadeta oseba. Varuh je posebej opozoril, da zgolj možnost obročnega vračila ni ustrezen odziv, kadar je preplačilo posledica nepravilnega delovanja organa.
Kaj zakon določa glede vračila preplačanih pokojnin?
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v 194. členu ureja vračanje preplačil. Določa, da mora oseba, ki je na račun zavoda prejela znesek, do katerega ni imela pravice, prejeti znesek vrniti v skladu s pravili obligacijskega prava. Zavod o ugotovljenem preplačilu izda odločbo, zakon pa določa tudi možnosti pobota in obročnega vračila.
Toda obstoj zakonske podlage za ugotavljanje preplačil ne odpravi vprašanja odgovornosti zavoda za napake pri odločanju. V obravnavanem primeru Varuh ni ugotavljal zgolj tega, ali je bila pokojnina za nazaj odmerjena v drugačni višini, temveč predvsem, zakaj je do tako velike razlike sploh prišlo in kdo je zanjo odgovoren. Njegova ugotovitev je jasna: upravičenka je ravnala pravilno, zavod pa ni pravočasno uporabil podatkov, s katerimi je razpolagal.
Pri tem je pomembno poudariti, da Varuhova ugotovitev sama po sebi ne pomeni samodejne razveljavitve odločbe ZPIZ. Vprašanje nadaljnje veljavnosti zahtevka za vračilo je treba obravnavati v ustreznih pravnih postopkih. Iz javno objavljenega primera ni razvidno, ali so bili ti postopki že zaključeni oziroma kakšna je bila njihova končna odločitev.
Ko napako naredi ustanova, posledice pa občuti posameznik
Primer upravičenke do delne invalidske pokojnine opozarja na širšo težavo pri delovanju javnih ustanov: zamude in napačne presoje niso zgolj administrativne nepravilnosti, temveč lahko neposredno vplivajo na življenjske razmere ljudi. Posebej resne so posledice, kadar gre za pokojninske in invalidske prejemke, pri katerih posamezniki računajo na redna izplačila za pokrivanje vsakodnevnih življenjskih potreb.
Varuh je s svojo presojo jasno izpostavil odgovornost ZPIZ za nastanek preplačila in pomen pravočasnega odločanja. Zavod je napako priznal, se opravičil ter napovedal ukrepe, ki naj bi preprečili ponavljanje podobnih primerov. Kljub temu ostaja odprto vprašanje, kako so bile oziroma bodo odpravljene konkretne finančne posledice za prizadeto upravičenko.
Bistvo zgodbe je preprosto: ženska je svojo dolžnost izpolnila pravočasno, zavod pa skoraj dve leti ni ustrezno ukrepal. Ko je napako ugotovil, je od nje zahteval vračilo 3.616,88 evra. Varuh človekovih pravic je zdaj potrdil, da odgovornost za nastanek tega preplačila nosi ZPIZ. Primer je zato tudi jasno opozorilo, da morajo javne ustanove za svoje odločitve in opustitve prevzemati odgovornost, še posebej kadar te posegajo v socialno varnost ljudi.
